Da to popolnoma drži, sem se prepričala pred nedavnim.
V starih časih, ko sem bila še mlada, ko sem še živela drugje in počela čisto druge stvari, sem med drugim rada pisala (no shit!). Takrat, ko še ni bilo računalnika na moji pisalni mizi. Po svetu sem imela nekaj dopisovalcev. In pisali smo si neskončna pisma. In potem vsak dan nestrpno čakali odgovore.
Med mojimi dopisovalci je bil tudi Ivan s Slovaške. Star natanko toliko kot jaz, s podobnimi interesi. Pisma, ki sva jih pisala, so bila res bombastična. Obdelala sva vse, kar je bilo aktualno - od dogajanja v šoli in obštudijskih dejavnostih, hobijev, celo razmer v mestu in državi. Pa do vizij prihodnosti, sanj, upanj, hrepenenj.
Potem je prišel internet in navadna pisma sploh niso več vžgala. Za dopisovanje, tisto pravo, pa se mi elektronska komunikacija nikoli ni zdela primerna. Ves čar se je izgubil. Ni pisanja (ali sploh še znate kaj napisati s prosto roko - ne besedo, cel odstavek?), ni sprehoda do pošte, ni šparanja žepnine za pisma, znamke. In ni tistega napetega čakanja iz dneva v dan - je poštar že hodil tod okoli, je kaj v nabiralniku... In potem veselje in vznemirljivo odpiranje in branje, iskanje odgovorov na zastavljena vprašanja, vživljanje v življenje nekoga nekje drugje... Škoda.
Skratka, z Ivanom nekaj časa nisva imela nobenih kontaktov. Potem sva pred malo manj mnogo leti s takrat še vd-jem obiskala njegovo mesto. A je bil, žal, ker veliko potuje, v tujini (zdaj je nekje v Južni Ameriki). Tako da se nisva srečala.
Potem sva se našla na Facebooku. Pozdravno pismo, živjo, kako si, koliko so otroci stari, si srečen/srečna. Brez filozofije. (Brez veze - moj dodatek.)
Zadnjič pa sva se pogovarjala v živo - sicer še vedno po elektronski poti. Spomnila sem se, da je eden od mojih tujih dopisnih prijateljev hodil na morje na naš otoček (ki takrat še ni bil nič moj, samo vd-jev, a ga takrat še nisem poznala)... Ga vprašam, ali je bil on... In je začel pisati, pisati, pisati... Sicer je bil nazadnje tam precej časa nazaj, ampak, kot pravi, pozna tam vsako hišo, vsako skalo, vsak borovec.
Precej domišljava izjava, ampak internet take stvari prenese, kajne? Potem sem mu povedala, kje mi bivamo, kadar gremo (petkrat na leto) v morski raj. In gospod Ivan je izstrelil naslov, opisal, kje to je, kakšna je okolica, kaj je levo, kaj je desno in kateri trajekt je včasih vozil po zalivu... Potem sva se oba za nekaj časa preselila na morje. (Poznam gospo - mamico - ženo, ki bo ta trenutek storila isto - z zaprtimi očmi malo pobluzila po otočku hehe). In tip, tale Ivan, res pozna otoček...In takrat me je spreletelo. Drug človek. Isti užitki - v dejstvih in občutkih. Svet je res majhen. Ne le v tej frazi. Dejansko!
